Ko sem urejal otroško sobo, sem ugotovil, da je pri izbiri pohištva najbolje začeti pri vsakodnevnih potrebah in ne pri samem videzu. Najprej sem določil, kaj mora biti v prostoru in koliko prostora želim pustiti za gibanje. Pri izbiri postelje sem primerjal različne možnosti in si ogledal tudi https://www.svetpohistva.si/trgovina/otrosko_pohistvo/postelje/, kar mi je pomagalo pri oblikovanju predstave o možni razporeditvi. Nato sem izmeril prostor in preveril, kako bi se postelja ujemala z omaro, mizo ter drugimi elementi. Posebej sem pazil na to, da okoli postelje ostane dovolj prostora za nemoteno gibanje. Pri izbiri sem upošteval tudi konstrukcijo, višino in enostavnost vzdrževanja. Pri otroškem pohištvu se mi zdijo takšne podrobnosti še posebej pomembne, saj se prostor uporablja vsak dan in se njegove potrebe sčasoma spreminjajo. Pri barvah sem se odločil za bolj nevtralno osnovo, ki jo je mogoče kasneje dopolniti z dodatki. Tako se mi ni bilo treba prilagajati enemu samemu slogu. Zanimiva izkušnja je bila tudi načrtovanje prihodnjih sprememb. Razmišljal sem, ali bo razporeditev še vedno praktična, če bo v sobi nekoč več šolskih pripomočkov ali drugačna oprema. Zaradi tega sem se izognil zapolnitvi vsakega prostega kotička in pustil nekaj rezerve. Danes bi pri izbiri pohištva vedno najprej preveril mere, funkcijo in možnosti prilagajanja, šele nato bi se odločal glede videza. Tak način načrtovanja mi je omogočil, da je soba ostala pregledna, uporabna in dovolj prilagodljiva za različne vsakodnevne situacije.